Loading...
Mednarodno pravo2018-11-28T15:21:34+02:00

MEDNARODNO PRAVO

Carine in carinski sistem EU

Omejevanje mednarodne trgovine

Poznavanje carinskega sistema v EU in zunanjetrgovinske politike držav članic EU je lahko pomembna konkurenčna prednost podjetja.

Države želijo zaradi različnih interesov zaščititi svoje gospodarstvo pred tujim blagom in drugimi vplivi z različnimi protekcionističnimi ukrepi. Uravnavanje mednarodne trgovine je v posameznih državah zelo različno.


Prikaz posrednih in neposrednih oblik uravnavanja mednarodne trgovine

Vir: prirejeno po: Makovec Brenčič, 2009.


Carine

Carina je dajatev, ki jo je treba plačati za blago, ki se v neko carinsko območje uvaža, izvaža z njega ali preko njega tranzitira.

Carine so najbolj razširjen protekcionistični instrument.  Vsaka carina podraži uvozno blago in tako posredno vpliva na zmanjšanje uvoza blaga iz tujine, domači izdelki postanejo privlačnejši za nakup. Pomenijo tudi neposredni vir polnjenja državnega proračuna.

Pomembnejši carinski pojmi
Carinsko blago Vsako blago, ki se prenaša ali prevaža čez carinsko črto uvoza ali carinskega območja. Lahko je skupnostno (v okviru EU) ali neskupnostno (carinsko blago pod carinskim nadzorom).
Carinsko območje Območje, kjer se uporabljajo iste carine in isti carinski predpisi. Carinsko območje Skupnosti (EU) je območje držav članic z izjemo tretjih ozemelj (Ferski otoki, Ceuta in Melilla) in vključno z državami zunaj EU (Monako in San Marino).
Carinsko skladišče Zaprt prostor, kjer je določeno podjetje ali organizacija dobila dovoljenje za skladiščenje carinskega blaga.
Carinski sistem Vsi predpisi s področja carin, ki določajo carinski nadzor, carinski postopek, carinjenje blaga ter urejajo pravice in dolžnosti oseb v carinskem postopku.
Enotna upravna listina (EUL) Listina, s katero deklarant v predpisani obliki in na predpisan način prijavlja blago za carinjenje. Poznamo izvozne in uvozne carinske deklaracije.
Spremna izvozna listina (SIL) Listina z oznako MRN, ki jo carinski urad izvoza po sprejemu elektronske izvozne deklaracije in prepustitvi blaga v izvoz natisne iz računalniškega sistema.
Referenčna številka premika ali MRN (Movement Reference Number) Številka, pod katero je EUL vpisana v carinski sistem SIAIS. Na podlagi te številke je mogoče identificirati pošiljko v carinskem sistemu. Je unikatno sestavljena iz zaporedja 18 znakov, ki jih avtomatično določi carinski informacijski sistem ob sprejemu EUL.
Carinski deklarant Oseba, ki izdela carinsko deklaracijo in jo v svojem imenu ali v imenu osebe, ki uvaža blago, vloži pri carinskem organu.
Številka EORI Je enotna po vsej Evropski skupnosti. Carinska uprava RS – Carinski urad Jesenice jo dodeli za carinske namene gospodarskemu subjektu, ki mednarodno posluje,  na podlagi davčne številke.
Carinska tarifa Cenik ali kazalo cen za pristojbine. Carinske tarife uporabljamo za obračunavanje carin. Carinska tarifa je sistematičen pregled blaga, ki je obremenjeno s carino. V EU to nalogo opravlja TARIC.
Carinska stopnja V odstotkih pri carinah ad valorem ali v nominalni vrednosti pri specifičnih carinah izražena višina carine, ki se plača za neko blago.
Carinska vrednost Vrednost blaga, ki se uporablja kot osnova za obračunavanje carine na podlagi stopenj iz carinske tarife in za obračun DDV
Carinski postopek Predložitev blaga, vložitev carinske deklaracije, poravnavo carinskega dolga in prepustitev blaga v prost promet, v tranzitni postopek ali v carinski postopek z obračunom carine.
Prepustitev blaga Dejanje, s katerim carinski organi prepustijo blago za namene, ki jih določa carinski postopek. Na EUL odtisnejo štampiljko prepuščeno. V primeru elektronske deklaracije je obvestilo v elektronski obliki.
Carinski dolg Nastane s sprostitvijo uvoženega blaga v prost promet, zavezanega uvoznim dajatvam ali z vnosom takšnega blaga v postopek začasnega uvoza blaga. Nastane v trenutku sprejema EUL.

Carinski sistem EU

Zunanjetrgovinska politika držav članic EU je skupna in se izvaja na celotnem področju EU, razen če mednarodne konvencije, običajna praksa ali avtonomni ukrepi EU ne določajo drugače.

Pravni viri oziroma zakonodaja, ki ureja carine:

  • Carinski zakonik Skupnosti,
  • Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske unije (ZICPES),
  • Zakon o carinski službi (ZCS),
  • Zakon o davčnem postopku (ZDavP),
  • Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV).

EU je carinska unija, kjer gre za gospodarski prostor s prostim in brezcarinskim pretokom blaga. To ne velja za tretje države. Taka ureditev omogoča podjetjem pomembno olajšavo in poenostavitev izvoza in uvoza blaga.

Poenoteni so tudi carinski predpisi za trgovanje s tretjimi državami. Nobena država članica EU ne more samostojno sprejemati ali določati svojih predpisov. Prednost  take ureditve pri izvozu (odpremi) in uvozu (prejemu) skupnostnega blaga je v tem, da je postopek enostavnejši in hitrejši: ni čakanja na mejnih prehodih, ni potrebna carinska dokumentacija.

Poreklo blaga

Splošni sistem preferencialov ali GSP je instrument zunanjetrgovinske politike EU, ki je namenjen spodbujanju uvoza iz držav v razvoju. GSP vzpostavlja popolno ali delno oprostitev plačila carinskih dajatev pri uvozu blaga po poreklu iz držav v razvoju v Evropsko skupnost. Preferencialno pomeni prednostno, ugodnostno. Podjetja imajo prihranek pri višini carinskih dajatev in pri nižjem davku.


Razlika med preferencialnim in nepreferencialnim poreklom blaga

Preferencialno poreklo blaga omogoča carinske ugodnosti (nižje carinske stopnje) za uvoženo blago, medtem ko nepreferencialno poreklo samo pove, iz katere države je blago, vendar carinske ugodnosti za njega ne veljajo.

Pravila o preferencialnem poreklu blaga najdemo v Carinskem zakoniku Skupnosti, v trgovinskih sporazumih med EU in določenimi državami in v avtonomnih preferencialnih ureditvah.

Podjetja morajo pri izvozu oziroma uvozu blaga carinskim uradom predložiti dokazila o preferencialnem poreklu blaga, za katera so predpisani uradni obrazci.

Obrazci za dokazilo o poreklu blaga
Potrdilo EUR.1 Dokazovanje porekla blaga pri trgovanju z državami, s katerimi je EU sklenila trgovinske sporazume ali avtonomne preferencialne ureditve
Potrdilo EUR.2 Dokazovanje porekla pri trgovanju s Sirijo za pošiljke v vrednosti 850 €. Potrdilo izda izvoznik sam in ga carinski organi ne potrdijo.
Potrdilo EUR-MED Dokazovanje porekla pri trgovanju z državami, ki so vključene v panevro-mediteransko kumulacijo porekla blaga
Potrdilo o poreklu FORM »A«: Uporablja se pri uvozu iz držav v razvoju v okviru splošnega sistema preferencialov EU
Poenostavljena potrdila o poreklu blaga Izjava izvoznika na računu do vrednosti 6.000 €, izjava pooblaščenega izvoznika na računu nad 6.000 EUR, izjava pooblaščenega izvoznika na računu EUR-MED. Besedilo je natančno predpisano.

Intrastat – Ekstrastat

Podjetja morajo obvezno mesečno poročati o odpremi in prejemu blaga v okviru EU:

  • Intrastat je statistika blagovne menjave med državami članicami EU. Zavezanci poročanja so vsa podjetja, katerih skupna menjava blaga v EU je presegla tako imenovani vključitveni prag (200.000 € za odpremo blaga in 120.000 € za prejem blaga). Poročilo morajo zavezanci poslati do vsakega 15. v mesecu za prejšnji mesec. Pooblaščeni carinski urad za Intrastat je Carinski urad Nova Gorica, ki pa je obvezan poročati na Eurostat Bruselj do vsakega 30. v mesecu za prejšnji mesec.
  • Ekstrastat je statistika blagovne menjave držav članic EU s tretjimi državami nečlanicami EU. Vir podatkov je Enotna upravna listina (EUL). Ekstrastat nima vključitvenega praga in se morajo zajemati vsi podatki.

TARIC

Pogoj za delovanje carinske unije in skupnega trga EU je enotno izvajanje zunanjetrgovinskih predpisov v vseh državah članicah. To enotnost zagotavlja TARIC − integrirana tarifa Evropske skupnosti.  TARIC je sistematično urejen seznam blaga, ki vsebuje tarifne oznake, tarifna imena in carinske stopnje.

Struktura kode:

Skupna carinska tarifa TARIC se uporablja le za uvoz blaga preko zunanjih meja EU. Je enaka za vse države članice. Višina uvoznih dajatev se razlikuje glede na vrsto blaga in glede na državo, iz katere se uvaža.

DDV

V EU velja davek na dodano vrednost (DDV) kot oblika obdavčenja, ob uvozu blaga se davek plača, ob izvozu pa je blago oproščeno plačila DDV. DDV se obračuna in plačuje od prometa blaga in storitev na ozemlju Slovenije in od uvoza blaga v EU.

Pri odpremi (izvozu) blaga s strani davčnega zavezanca iz Slovenije ali druge države članice EU se DDV samo obračuna in ne plača, vendar morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

  • prodajalec je identificirani davčni zavezanec v državi članici,
  • promet blaga je opravljen za plačilo,
  • blago je proizvedeno na območju Slovenije,
  • prejemnik blaga je identificiran davčni zavezanec,
  • svojemu kupcu bo izdal račun, na katerem piše, da DDV ni bil obračunan,
  • kupec blaga v drugi državi članici bo v svoji državi obračunal DDV po veljavni davčni stopnji v tej državi.

V primeru nakupa (uvoza) blaga iz druge države članice se bo DDV obračunal in plačal (razen pri določenih izjemah) pod naslednjimi pogoji:

  • dobavitelj blaga, identificiran za DDV, bo kupcu v Sloveniji izdal račun, na katerem bo navedeno, da DDV ni obračunan po določenem členu tam veljavnega zakona,
  • slovenski kupec − davčni zavezanec bo moral 15. dan po mesecu opravljene dobave v Sloveniji obračunati DDV.

VIES

Vsak davčni zavezanec mora preveriti, ali so njegovi kupci iz države članice EU identificirani kot davčni zavezanci in ali imajo veljavno davčno številko. V ta namen je vzpostavljena baza podatkov VIES (VAT Information Exchange System), ki vsebuje vse podatke o davčnih zavezancih, pa tudi informacijo o prenehanju veljavnosti davčne številke.

VIR: Izvozno okno

Mednarodno obdavčenje

Vstop na tuje trge z davčnega vidika

Pri vstopu na tuje trge in začetku mednarodnega poslovanja je pomembno, da se družba zaveda, da v tujini vladajo drugačni načini in sistemi obdavčenja ter drugačne in/ali dodatne davčne obveznosti, ki jih je potrebno izpolnjevati. Pred vstopom na tuj trg je zato nujno analizirati davčne implikacije poslovanja v tujini in zagotoviti popolno skladnost z zadevno tujo davčno zakonodajo.

Prvi korak pri odločitvi za vstop na tuj trg je določitev oblike prisotnosti v tuji državi. Od tega so namreč odvisne tudi davčne implikacije in obveznosti.

Oblika prisotnosti v tuji državi

Vsaka družba na tuj trg lahko vstopi z:

  • enostavno prodajo blaga in/ali storitev tuji osebi ali
  • z znatnejšo prisotnostjo na tujem trgu v obliki podružnice ali celo ustanovitvijo (hčerinske) družbe.

Internacionalizacija družbe oziroma poslovanje na tujih trgih tako lahko poteka zgolj prek stalne poslovne enote, prek posrednega ali neposrednega izvoza, različnih pogodbenih oblik sodelovanja, franšiz, skupnih vlaganj, prek odprtja predstavništva ali podružnice ali pa z ustanovitvijo (hčerinske) družbe. Odločitev glede oblike navzočnosti je v veliki meri odvisna predvsem od narave dejavnosti, ki jo družba namerava opravljati in od zakonodaje posamezne države.

V prvi fazi se je tako potrebno zavedati, da pri poslovanju na tujih trgih lahko pride do dvojnega obdavčenja, ki pa se preko uporabe KIDO in EU Direktiv lahko tudi odpravi oziroma se mu izogne.

DDV

V primeru omejenega obsega poslovanja v tujini, npr. dobav blaga in opravljanja storitev v druge države, je pomemben predvsem DDV vidik in morebitna obveznost registracije za namene DDV v drugih državah.

Pomembno je razlikovati predvsem med:

  • dobavami v druge države članice EU in dobavami v tretje države
  • dejstvom ali so dobave opravljene davčnim zavezancem ali končnim potrošnikom – fizičnim osebam.

Od tega je namreč odvisna DDV obravnava posamezne transakcije in morebitne obveznosti družbe iz tega naslova v drugi državi.

Pri dobavah blaga v tretje države oziroma izvozu blaga mora družba opraviti ustrezne carinske postopke (npr. dokončni izvoz, začasni izvoz, pasivno oplemenitenje), ki so odvisni od narave transakcije. Podobno kot izvoz, so tudi dobave blaga v druge države članice EU v splošnem oproščene plačila DDV, vendar pa pri teh nastane obveznost dodatnega poročanja v tako imenovanem rekapitualcijskem poročilu (RP-O).

Ključnega pomena je, da družba razpolaga z ustrezno prevozno dokumentacijo, s katero dokazuje, da je blago dejansko zapustilo ozemlje Slovenije.

Pri opravljanju storitev v druge države je kraj obdavčitve odvisen predvsem od narave storitev in statusa prejemnika oziroma naročnika storitev.

V primeru dobav drugim davčnim zavezancem v splošnem ni potrebno obračunati DDV, pri čemer pa je pomembno, da predvsem v primeru dobav v tretje države, družba razpolaga z ustreznimi dokazili o statusu davčnega zavezanca prejemnika storitev.

V primeru dobav končnim potrošnikom  je v splošnem družba zavezana za obračun in plačilo DDV.

Za kakršne koli dobave blaga in storitev mora družba izdati račun, na katerem je pomembno navestiustrezne klavzule oziroma reference na ZDDV-1 oziroma DDV Direktivo, v skladu s katerimi je dobava oproščena plačila DDV, v kolikor je to seveda aplikativno.

Korporativna obdavčitev in davčni odtegljaj

Če je prisotnost na tujih trgih znatnejša, npr. v obliki stalne poslovne enote ali celo lokalne družbe, pa je pomemben predvsem vidik korporativne obdavčitve (davka na dohodke/dobiček družbe) in morebitnega davčnega odtegljaja od dohodkov, ki imajo svoj vir obdavčitve v tujini. Raven in obseg obdavčitve je namreč lahko eden izmed pomembnih dejavnikov pri vstopu na tuj trg in/ali pri izbiri najustreznejše oblike navzočnosti v tuji državi.

Ob tem so pomembne tudi davčne posledice in implikacije različnih načinov financiranja v tujini, pri katerih je potrebno upoštevati pravila tanke kapitalizacije in njihov vpliv na izračun davčne obveznosti matične družbe in družbe na tujem.

Vsako poslovanje med povezanimi osebami je praviloma podvrženo tudi zakonodaji s področja transfernih cen. Posledično je potrebno preveriti tudi obveznosti oblikovanja transfernih cen in priprave dokumentacije o transfernih cenah v državi, v katero družba vstopa na tak ali drugačen način. Priprava dokumentacije o transfernih cenah pogosto namreč ni omejena zgolj na družbe, temveč je potrebna tudi v primeru podružnice.

Razlikovanje med službeno potjo in napotitvijo

V skladu z novo zakonodajo, je marsikatera službena pot po novem opredeljena kot napotitev, kar ima lahko povsem različne davčne in administrativne implikacije za družbo in zaposlenega, ki odide na delo v drugo državo. V praksi je zato potrebno celovito presoditi okoliščine posameznega primera, pri čemer se je za namene razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo mogoče opreti na naslednje kriterije:

KRITERIJ NAPOTITEV SLUŽBENA POT
Vrsta dela delavca Delo se opravlja kot čezmejno izvajanje storitve v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi družbe Delo je potrebno za obstoj in opravljanje dejavnosti družbe, ne predstavlja pa neposrednega izvajanja storitve družbe
Končni uporabnik storitve Naročnik storitve Delodajalec
Prihodek delodajalca Delodajalec za opravljeno delo delavca pričakuje neposredno pogodbeno dogovorjeno plačilo Delodajalec za opravljeno delo delavca neposredno ne pričakuje plačila
Trg druge države Družba neposredno vstopa na trg druge države in konkurira drugim družbam na tem trgu Družba neposredno ne vstopa na trg druge države in ne konkurira drugim družbam na tem trgu

VIR: Izvozno okno

Trgovinski sporazumi EU

EU ima sklenjene preferencialne trgovinske sporazume z naslednjimi državami:


Carinska unija:

  • Andora – začetek izvajanja 1.1.1991
  • Turčija – začetek izvajanja 31.12.1995

Evropa:

  • Norveška – Sporazum o prosti trgovini 1.7.1973*
  • Islandija – Sporazum o prosti trgovini 1.4.1973*
  • Švica – Sporazum o prosti trgovini 1.1.1973
  • Makedonija – Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.6.2001
  • Albanija – Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.12.2006
  • Črna Gora – Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.12.2006
  • Bosna in Hercegovina – Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum (začasni sporazum), začetek izvajanja trgovinskih določb 1.7.2008
  • Srbija – Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.2.2010
  • Moldavija – Sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.9.2014;
  • Gruzija – Sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.9.2014;

Mediteran:

  • Palestinska uprava – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.7.1997
  • Tunizija – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.3.1998
  • Maroko – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.3.2000,
  • Izrael – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.6.2000
  • Jordanija – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.5.2002
  • Libanon – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi (začasni sporazum), začetek izvajanja trgovinskih določb 1.3.2003
  • Egipt – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.6.2004
  • Alžirija – Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi, začetek izvajanja 1.9.2005

Azija:

  • Južna Koreja – Sporazum o prosti trgovini, začasna uporaba od 1.7.2011

Amerika:

  • Mehika – Sporazum o gospodarskem partnerstvu, politični koordinaciji in sodelovanju, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.7.1998;
  • Čile – Sporazum o pridružitvi in dodatni protokol, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.2.2003;
  • Peru in Kolumbija – Trgovinski sporazum, začasna uporaba za Peru od 1.3.2013 in za Kolumbijo od 1.8.2013;

Afrika:

  • Južnoafriška republika – Sporazum o trgovini, razvoju in sodelovanju, začetek izvajanja trgovinskih določb 1.1.2000;
  • Države CARIFORUM (14 Karibskih držav) – sporazum o gospodarskem partnerstvu, začasna uporaba od 29.12.2009, razen za Haiti;
  • PACIFIŠKE države – začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, začasna uporaba za Papuo Novo Gvinejo od 20.12.2009 in za Fidžiod 28.7.2014;
  • Države ESA (Vzhodno in južnoafriške države) – začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, začasna uporaba za Mauritius, Madagaskar, Sejšele in Zimbabve od 14.5.2012;
  • Srednja Afrika – začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, začasna uporaba za Kamerun od 4.8.2014;

Opomba: Informacija ne vsebuje povezav na kasnejše spremembe besedila sporazumov.

EU je zaključila pogajanja za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov z naslednjimi državami (sporazumi še ne veljajo):

  • Kosovo – stabilizacijsko-pridružitveni sporazumu je bil parafiran 25.7.2014;
  • Ukrajina – trgovinski del sporazuma o pridružitvi (poglavje IV) je bil podpisan 27.6.2014; začasna uporaba trgovinskega dela sporazuma je odložena do 1.1.2016;
  • Kanada – pogajanja o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu so bila zaključena  26.9.2014; v teku je pravno prečiščenje sporazuma;
  • Singapur – sporazumu o prosti trgovini (razen določb o zaščiti investicij) je bil parafiran 20.9.2013; pogajanja o določbah o zaščiti investicij so bila zaključena 17.10.2014;
  • Zahodna Afrika – sporazum o gospodarskem partnerstvu je bil parafiran 30.6.2014 in 10.7.2014;
  • SADC (Južnoafriška razvojna skupnost) – pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med EU in Bocvano, Lesotom, Mozambikom in Svazijem so bila zaključena 15.7.2014;
  • EAC (Vzhodnoafriška skupnost) – pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu so bila zaključena 16.10.2014;
  • Ekvador – sporazum o pristopu k trgovinskemu sporazumu med EU ter Perujem in Kolumbijo je bil parafiran 12.12.2014;

V teku so pogajanja za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov z naslednjimi državami:

  • Zalivska regija (Saudska Arabija, Združeni Arabski Emirati, Kuvajt, Katar, Oman, Bahrajn) – pogajanja so bila ustavljena, vendar pa so v teku neformalna posvetovanja s ciljem čimprejšnjega zaključka pogajanj;
  • Sirija – pogajanja o evro-mediteranskem sporazumu o pridružitvi so se začela leta 1997; pogajanja so bila zaključena leta 2004; sporazum je bil parafiran decembra 2008; zaradi političnih razlogov še ni podpisan;
  • Afriške, karibske in pacifiške države (AKP) – pogajanja s posameznimi AKP držav o sklenitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu so se začela leta 2002; trenutno stanje pogajanj;
  • Libija – pogajanja o sklenitvi okvirnega sporazuma, ki naj bi vseboval tudi določbe o vzpostavitvi proste trgovini, so se začela novembra 2008; pogajanja so bils februarja 2011 ustavljena;
  • Indija – pogajanja o sporazumu o prosti trgovini so se začela junija 2007; pogajanja so v teku;
  • MERCOSUR (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj) – pogajanja o sporazumu o pridružitvi so se začela leta 1999, leta 2004 so zastala, maja 2010 so bila ponovno zagnana; pogajanja so v teku;
  • Malezija – pogajanja o sporazumu o prosti trgovini s skupino držav ASEAN so se začela leta 2007; zaradi počasnega napredka je bil leta 2009 sprejet dogovor, da EU pogajanja nadaljuje s posameznimi zainteresiranimi državami regije: z Malezijo se pogajanja nadaljujejo od oktobra 2010 dalje;
  • Vietnam – pogajanja o sporazumu o prosti trgovini s skupino držav ASEAN so se začela leta 2007; zaradi počasnega napredka je bil leta 2009 sprejet dogovor, da EU pogajanja nadaljuje s posameznimi zainteresiranimi državami regije: z Vietnamom se pogajanja nadaljujejo od junija 2012 dalje;
  • Tajska – pogajanja o sporazumu o prosti trgovini s skupino držav ASEAN so se začela leta 2007; zaradi počasnega napredka je bil leta 2009 sprejet dogovor, da EU pogajanja nadaljuje s posameznimi zainteresiranimi državami regije: s Tajsko se pogajanja nadaljujejo od februarja 2013 dalje;
  • Maroko, Tunizija, Jordanija, Egipt – pogajanja za nadgradnjo sporazumov o pridružitvi na področju trgovine s storitvami, javnih naročil, konkurence, varstva intelektualne lastnine, zaščite investicij ter postopnega prilagajanja acquis na področju notranjega trga EU; z Marokom so pogajanja so v teku od marca 2013; z ostalimi tremi državami je v teku pripravljalni proces za začetek pogajanj;
  • Japonska – pogajanja o sporazumu o prosti trgovini so se začela marca 2013; pogajanja so v teku;
  • ZDA – pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in investicije so se začela julija 2013; pogajanja so v teku; več

                                                          VIR: Izvozno okno

Tarifne opustitve

Podjetje v Uniji, ki se sooča s težavami pri preskrbi z določenim blagom, lahko sproži postopek za uvedbo opustitve avtonomnih dajatev. Zahtevek za tarifno opustitev se predloži Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki upravičene zahtevke pošlje Generalnemu direktoratu Evropske komisije za obdavčenje in carinsko unijo (DG TAXUD).

Za izvajanje začasne opustitve carine na civilne zrakoplove je odgovorna carinska administracija države članice.

Zahtevki za uvedbo ukrepa avtonomne tarifne oprostitve ali kvote

Slovenska podjetja lahko na podlagi pisnega zahtevka zaprosijo za ukinitev carinskih dajatev za uvoz surovin, polizdekov ter sestavnih delov, ki so po poreklu iz držav izven EU.


Namen tarifnih opustitev

Osnovni namen opustitev je omogočiti podjetjem v Uniji preskrbo s surovinami, polizdelki ali sestavnimi deli, ki so v Uniji nedosegljivi, brez plačila običajnih uvoznih dajatev.

Materiali, ki so namenjeni uporabi v proizvodnem procesu, se lahko z opustitvijo dajatev uvozijo pod pogojem, da so specifični in nujni za proizvodnjo jasno prepoznavnega izdelka ter njihov uvoz ne škoduje konkurenčnosti med podjetji v Uniji.

Dokončani izdelki, ki se uporabljajo kot deli v končnem izdelku, se lahko uvozijo z opustitvijo dajatev pod pogojem, da je dodana vrednost sestavljanja zadostno visoka.
S tem, ko se podjetjem omogoči, da se v določenem obdobju oskrbujejo po nižji ceni, se izboljša njihova konkurenčna sposobnost, spodbuja se gospodarska dejavnost v Uniji in ustvarjajo nova ali ohranjajo stara delovna mesta


Kriteriji za upravičenost zahtevka so:

  • Izdelki (surovine, polizdelki, sestavni deli, oprema in material) se uporabijo v proizvodnem procesu
  • Izdelki niso na razpolago v EU (ne obstaja v zadovoljivi količini v primeru kvot
  • Znesek nepobranih carin na letni ravni višji od 15.000 EUR
  • Blago ni predmet sporazuma o izključni prodaji.

Tarifne opustitve omogočajo popolno ali delno opustitev avtonomnih dajatev skupne carinske tarife za uvoz določenega blaga v neomejenih količinah, kot je to določeno v 26. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Sporočilu Komisije v zvezi z avtonomnimi tarifnimi opustitvami in kvotami (98/C128/02).

Opustitve so lahko uvedene samo začasno, zaradi specifičnih gospodarskih razlogov v splošnem interesu Unije, na osnovi predloga Komisije.

Ukrep se uporablja pri uvozu iz vseh tretjih držav.

Zahtevke zbira Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo,  ki jih pregleda in v kolikor izpolnjujejo vse kriterije, posreduje v dokončno odobritev na Evropsko komisijo. Evropska komisija zbira zahtevke dvakrat letno, in sicer do 15. marca ter do 15. septembra. Odobreni zahtevki so objavljeni v uredbi, ki izide dvakrat letno (praviloma decembra ter junija).

Da bo ministrstvo pravočasno pregledali vaše zahtevke, jih posredujte najpozneje 10 dni pred 15. marcem oziroma 10 dni pred 15. septembrom. Zahtevki se izpolnijo na obrazcu v slovenskem in angleškem jeziku,  predloži se tudi izjava, da izdelki niso predmet sporazuma o izključni prodaji, ter pošljejo na elektronski naslov: janez.rogelj@gov.si.

Trenutno so v obravnavi zahtevki, katerih uvedba bo pričela veljati 1.1.2018. Informacije o zahtevkih, ki so trenutno v obravnavi, podjetja lahko preverijo tudi na spletni strani Evropske komisije.

Podjetja imajo možnost, na zahtevke vložiti ugovor, v kolikor menijo, da lahko zagotovijo blago, ki je predmet zahtevka. Ugovor se izpolni na posebnem obrazcu  v slovenskem in angleškem jeziku ter pošlje na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Direktorat za turizem in internacionalizacijo, Sektor za internacionalizacijo, na elektronski naslov: janez.rogelj@gov.si.

Podjetja pa lahko vložijo tudi podporo posameznemu zahtevku, v kolikor ocenijo, da njegova odobritev koristi tudi njim. Zadostuje elektronsko sporočilo na naslov: janez.rogelj@gov.si.

Tarifne  opustitve  so  uvedene za 5 letno obdobje.

Temeljni dokument Evropske Komisije, ki pojasnuje pogoje in postopke tarifnih opustitev in kvot je predstavljen v Sporočilu Komisije o avtonomnih tarifnih opustitvah in kvotah.

V letu 2013 je Evropska Komisija objavila Evalvacijsko študijo o ukrepu tarifnih opustitev in kvot. Študija in priloga sta dostopni le v angleškem jeziku.

Trenutno veljavne tarifne opustitve in kvote

UREDBA SVETA (EU) št. 1387/2013

z dne 17. decembra 2013 o opustitvi avtonomnih dajatev skupne carinske tarife za določene kmetijske in industrijske proizvode in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1344/2011

UREDBA SVETA (EU) št. 914/2018

z dne 25. junija 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 1387/2013 o opustitvi avtonomnih dajatev skupne carinske tarife za določene kmetijske in industrijske proizvode.

UREDBA SVETA (EU) št. 1388/2013

z dne 17. decembra 2013 o odprtju in zagotavljanju upravljanja avtonomnih tarifnih kvot Skupnosti za nekatere kmetijske in industrijske izdelke in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 7/2010

UREDBA SVETA (EU) št. 913/2018

z dne 25. junija 2018 o spremembi Uredbe (EU) št. 1388/2013 o odprtju in zagotavljanju upravljanja avtonomnih tarifnih kvot Unije za nekatere kmetijske in industrijske izdelke.

Splošno o tarifnih oprostitvah in kvotah

Dokument, ki določa pravila o določitvi tarifnih opustitev in kvot je (Sporočilo Komisije o avtonomnih tarifnih opustitvah in kvotah), objavljen v Uradnem listu EU, z dne 13.12.2011 (C 363/6). Avtonomne tarifne opustitve in kvote potrdi Svet na predlog Komisije. Uredbe Sveta o uvedbi tarifnih opustitev in kvot se ažurirajo vsakih šest mesecev zaradi upoštevanja novih zahtevkov in tehničnega ali gospodarskega razvoja izdelkov in trgov.

Pojem tarifnih opustitev 

Opustitve predstavljajo izjemo od običajne obravnave, saj za neomejeno količino (–tarifna opustitev – suspension) omogočajo popolno ali delno oprostitev plačila običajnih uvoznih dajatev, ki se uporabljajo za uvoženo blago. Te tarifne opustitve ne veljajo za protidampinške in izravnalne dajatve ali posebne stopnje dajatev.

V tej zvezi je treba poudariti, da se blago, ki je uvoženo na podlagi aranžmajev opustitve, nahaja v prostem prometu na celotnem ozemlju EU; to pomeni, da lahko uživajo ugodnosti vsi subjekti v vseh državah članicah, ko se opustitev odobri. To pomeni, da ima lahko opustitev, ki se odobri na zahtevo ene države članice EU, posledico za vse druge države članice in da mora upravljanje tega področja zato potekati v tesnem in poglobljenem sodelovanju med državami članicami in Komisijo, tako da lahko ta zagotovi upoštevanje vseh interesov EU.


Značilnosti tarifnih opustitev 

Opustitve se redno preverjajo in se po potrebi na zahtevo zadevne strani odpravijo. Če v izjemnih primerih iz nadaljevanja opustitve izhaja trajna potreba EU po oskrbovanju z določenimi izdelki po znižani carinski stopnji ali stopnji prosto (npr. če se specifičen izdelek potrebuje v tako majhnih količinah, da investicije, potrebne za proizvodnjo v EU, niso opravičene), lahko Komisija predlaga spremembo avtonomne carinske stopnje v skupni carinski tarifi.

Da bi preprečili diskriminatornost ukrepov, ki dajejo prednost posameznemu subjektu, morajo biti opustitve dostopne vsem podjetjem, to je vsem uvoznikom v EU in dobaviteljem iz tretjih držav. To pomeni, da opustitev ne bo odobrena za:

  • blago, ki je predmet sporazuma o izključni prodaji, ali
  • blago, s katerim trgujejo povezane stranke, ki imajo izključne pravice intelektualne lastnine nad svojo proizvodnjo, ali
  • blago, pri katerem opis vsebuje notranje izraze, značilne za podjetje, kot so poimenovanje podjetja, imena znamk, specifikacije, številke izdelkov itd.

Vloga tarifnih opustitev

Osnovni namen opustitev je omogočiti podjetjem v EU uporabo surovin, polizdelkov ali sestavnih delov, ki niso na voljo ali se ne proizvajajo v EU, brez plačila običajnih uvoznih dajatev, določenih v skupni carinski tarifi. Opustitve se predlagajo po temeljiti proučitvi ekonomskih razlogov, na podlagi katerih temeljijo zahtevki, in le če se zdi verjetno, da bodo koristile gospodarstvu v EU. Opustitve, namenjene popolni ali delni odpravi učinkov uvoznih dajatev v določenem obdobju, se lahko odobri samo iz specifičnih in tehtnih razlogov. Poleg tega se morajo zato, ker uvozne dajatve predstavljajo lastna sredstva EU, ekonomski razlogi oceniti ob upoštevanju splošnih interesov EU. S tem, ko se podjetjem omogoči, da se v določenem obdobju oskrbujejo po nižji ceni, se lahko spodbudi gospodarska dejavnost v EU, izboljša konkurenčna sposobnost teh podjetij, predvsem pa se jim omogoči, da ohranjajo in ustvarjajo nova delovna mesta in posodobijo svoje strukture.


Pojem tarifne kvote

Če obstaja v EU proizvodnja enakih, enakovrednih ali nadomestnih izdelkov izdelku, ki bi bil uvožen, vendar ta proizvodnja ne zadošča za pokritje potreb vseh zadevnih predelovalnih ali proizvodnih podjetij, se lahko odobrijo kvote (omejene na nerazpoložljive količine) z znižano carinsko stopnjo ali stopnjo prosto.
Prošnja za dodelitev kvote se lahko predloži kot taka ali pa izhaja iz proučitve zahtevka za opustitev. V tej zvezi se bodo, kjer je primerno, upoštevale škodljive posledice za vsako novo proizvodnjo in vse možne razpoložljive proizvodne zmogljivosti v EU..

Tarifne kvote se dodeljujeo po načelu »prvi pride, prvi dobi« v skladu s pravnimi določbami členov 308a do 308c Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti. Vsi uvozniki v EU imajo enak dostop do teh tarifnih kvot.


Izdelki, ki lahko uživajo ugodnosti tarifnih opustitev in kvot

  • surovine,
  • polizdelki,
  • sestavni deli,
  • izjemoma tudi gotovi izdelki, in sicer v primeru:
    • ko se jih uporablja kot sestavni deli drugega končnega izdelka, če je dodana vrednost postopka sestavljanja dovolj visoka,
    • opreme in materiala za uporabo v proizvodnem procesu, če so specifični in potrebni za izdelavo natančno določenih izdelkov ter ne ogrožajo konkurenčnih podjetij v EU.

Opustitve in kvote se načeloma, razen če interes EU določa drugače, in ob upoštevanju mednarodnih obveznosti, NE predlaga v naslednjih primerih:

  • če enake, enakovredne ali nadomestne izdelke v zadostnih količinah izdelujejo proizvajalci v EU. Enako velja tudi takrat, ko bi v primerih, ko ni proizvodnje v EU, ukrep lahko povzročil izkrivljanje konkurence med podjetji v EU pri končnih izdelkih, v katere se zadevno blago vgradi, ali pri izdelkih v sorodnem sektorju,
  • če gre pri zadevnem blagu za končne izdelke, namenjene prodaji končnim potrošnikom, brez bistvene nadaljnje predelave ali niso sestavni del večjega končnega izdelka, za delovanje katerega so potrebni,
  • je razstavljeno končno blago,
  • ne bo znatno predelano ali spremenjeno,
  • že ima bistveni značaj popolnega ali končnega izdelka
  • če je uvoženo blago predmet sporazuma o izključni prodaji, s katero se omejuje možnost uvoznikov v EU za nakup teh izdelkov od proizvajalcev iz tretjih držav
  • kadar se z blagom trguje med povezanimi strankami, ki imajo izključne pravice intelektualne lastnine (npr. imena znamk, modeli in patenti) do tega blaga,
  • če je malo verjetno, da bodo ugodnosti, ki izhajajo iz ukrepa, učinkovale na zadevne predelovalce ali proizvajalce v EU,
  • kadar obstajajo drugi posebni postopki, ki jih lahko uporabljajo proizvajalci v EU (npr. aktivno oplemenitenje),
  • kadar bo vlagatelj blago uporabljal le za trgovanje,
  • če bi bila opustitev v nasprotju s katero koli drugo politiko EU (npr. z drugimi preferencialnimi aranžmaji, sporazumi o prosti trgovini, ukrepi trgovinske zaščite, količinsko ali okoljsko omejitvijo).
  • Enakovrednost uvoženih izdelkov in izdelkov iz EU, se kolikor je možno oceni na podlagi objektivnih kriterijev, ob upoštevanju njihovih najpomembnejših kemijskih, fizičnih in tehničnih značilnosti izdelkov, njihovih predvidenih funkcij in trgovske uporabe ter predvsem njihovega načina delovanja in njihove sedanje ali prihodnje razpoložljivosti na trgu EU.

Razlike v ceni med uvoženim izdelkom in izdelkom iz EU se pri oceni ne upoštevajo.


Koristniki tarifnih opustitev in kvot

Tarifne opustitve in kvote so namenjene podjetjem, ki proizvajajo v EU. Kadar je uporaba izdelka omejena na poseben namen, se ta uporaba spremlja v skladu s postopki, ki urejajo nadzor nad končno uporabo.

Postopek določitve tarifne opustitve in kvote

Podjetje v Uniji, ki se sooča s težavami pri preskrbi z določenim blagom, lahko sproži postopek za uvedbo opustitve avtonomnih dajatev. Zahtevek za tarifno opustitev se predloži Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki upravičene zahtevke pošlje Generalnemu direktoratu Evropske komisije za obdavčenje in carinsko unijo (DG TAXUD).

Za izvajanje začasne opustitve carine na civilne zrakoplove je odgovorna carinska administracija države članice.


1. Zahtevki za tarifne opustitve in kvote

Zahtevke za tarifne opustitve ali kvote morajo države članice predložiti v imenu poimensko določenih predelovalnih ali proizvodnih podjetij v EU, ki razpolagajo z ustrezno opremo za uporabo uvoženega blaga v njihovem proizvodnem procesu. Vlagatelji morajo navesti, da so pred kratkim resno, vendar brezuspešno poskušali pridobiti zadevno blago ali enakovredne ali nadomestne izdelke od potencialnih dobaviteljev v EU. Zaradi praktičnih razlogov se zahtevki ne upoštevajo, če je ocenjen znesek za zadevne nepobrane uvozne dajatve manjši kot 15. 000 EUR letno. Podjetja se lahko povežejo, da bi dosegla ta prag. Podjetja lahko vložijo zahtevek, tudi če višina carinske dajatve letno ne znaša 15.000 evrov, vendar tak zahtevek ne bo šel avtomatično v obravnavo, temveč šele, ko bo dobil podporo drugega podjetja iz EU in bosta skupaj dosegla prag 15.000 evrov. Delegati držav članic o tovrstnih zahtevkih obvestimo druge delegate, da pomagajo najti zainteresirano podjetje.


2. Upravni vidiki

Začetek veljavnosti ukrepa
Izkušnje na tem področju kažejo, da upravljanje tega področja poteka na najbolj učinkovit način z zbiranjem zahtevkov tako, da za ugodene zahtevke nove opustitve in spremembe začnejo veljati vsako leto 1. januarja ali 1. julija.
O povišanju količin v okviru kvot ali podaljšanju njihove veljavnosti se lahko odloči na podlagi uredbe Komisije izven omenjenih obdobij. In sicer, če v obdobju koledarskega leta postane jasno, da:

  • količina kvote ne zadošča za pokritje potreb industrije EU, ob upoštevanju proizvodnih zmogljivosti znotraj EU (odobri se povečanje za največ 50%)
  • ali se izkaže, da je za potrebe industrije EU potrebno podaljšati obdobje veljavnosti (vendar največ za 6 mesecev).

Predložitev zahtevka
Zahtevki se morajo predložiti na posebnem obrazcu v slovenskem in angleškem jeziku (po potrebi vključno s tehničnimi podatki). Predložijo se v centralni pisarni vsake države članice (v Sloveniji je to Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Kotnikova 5, Ljubljana), kjer se proučijo in se ugotovi, ali zahtevki izpolnjujejo pogoje, določene v Sporočilu Komisije (C363/11). Države članice v okviru svoje pristojnosti odločijo, kateri zahtevki se pošljejo pristojnemu oddelku Komisije na DG TAXUD. Vsem zahtevkom se priloži izjava, da izdelki niso predmet sporazuma o izključni prodaji.

Komisija s pomočjo mnenja skupine za “gospodarsko-tarifna vprašanja”, na vsaj treh zasedanjih, prouči zahtevke in jih posreduje Svetu v potrditev.

Zahtevki se morajo Komisiji posredovati pravočasno, zato da ostane dovolj časa za zaključek postopka ocene in objavo opustitve ali kvote.
Za opustitve je to:

  • 15. marec za začetek izvajanja 1. januarja naslednje leto, in
  • 15. september za začetek izvajanja 1. julija naslednje leto.

Pri opisu izdelka je treba, če je mogoče, uporabljati imena in izraze iz kombinirane nomenklature ali imena Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO), Mednarodno nelastniško ime (INN), Mednarodne zveze za čisto in uporabno kemijo (IUPAC), evropskega carinskega seznama kemijskih snovi (ECICS) ali barvnega indeksa (CI). Uporabljati se morajo enote Mednarodnega sistema enot (SI) in metode testiranja ter standardi morajo biti mednarodno priznani.

Zahtevkom mora biti priložena vsa dokumentacija, potrebna za izčrpno proučitev zadevnih ukrepov (prospekti s tehničnimi podatki, prospekti z navodili, prodajni prospekti, statistični podatki, vzorci, itd.).

Če so katere koli informacije zaupne narave, je to treba jasno navesti in opredeliti stopnjo zaupnosti. Predsednik skupine za “gospodarsko-tarifna vprašanja” lahko posreduje te informacije drugi državi članici na njeno izrecno zahtevo, vendar samo z izrecnim dovoljenjem predstavnika države članice, odgovornega za te informacije, in pod pogojem, da so sprejeti vsi potrebni ukrepi za varovanje njihove zaupnosti. Samoumevno je, da se zahtevek ne bo upošteval, če se iz kakršnegakoli razloga ne more zagotoviti katerekoli informacije, potrebne za obravnavo (predvsem zaradi varovanja “zaupnih informacij podjetja”, kot so proizvodni postopki, kemijske formule ali kemične sestave, itd.).

Komisija lahko po potrebi zadevno državo članico zaprosi za katere koli dodatne informacije v zvezi z zahtevkom za opustitev, za katere meni, da so pomembne za izdelavo predloga Svetu.

Svetujemo, da si podjetja pri pisanju zahtevka pomagajo s podatkovno bazo TARIC. TARIC temelji na kombinirani nomenklaturi in vsebuje informacije o vseh zunanjetrgovinskih ukrepih EU, ki se uporabljajo za uvoz in izvoz blaga. Spremembe, ki vsakodnevno nastajajo v zakonodaji EU, se shranjujejo v podatkovno bazo, ki se stalno dopolnjuje.

Predložitev zahtevkov za podaljšanje 
Zahtevki se predložijo na posebnem obrazcu v slovenskem in angleškem jeziku, in sicer na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki prouči ali izpolnjujejo pogoje iz Sporočila Komisije (C363/11). Rok za predložitev ugovora na nove zahtevke je potrebno vložiti do drugega zasedanja delovne skupine (junij tekočega leta), ugovore na veljavne ukrepe pa do prvega zasedanja delovne skupine (maj tekočega leta).

Ugovori držav članic na zahtevke
Ko bodo vsi zahtevki, vseh držav članic, za zadevno obdobje zbrani, bo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo le te objavilo na spletni strani izvoznookno prav tako jih bomo posredovali Gospodarski zbornici Slovenije z namenom, da nadalje obvesti tista predelovalna in proizvodna podjetja v Sloveniji, ki jih zadevni zahtevki lahko zanimajo. Prav tako bodo o ugovorih na njihove zahtevke obveščena podjetja, ki so vložila zahtevek.
Ugovori na nov zahtevek morajo biti za zadevno obdobje, izraženi najkasneje na drugem sestanku skupine za “gospodarska-tarifna vprašanja”.
Razlogi za katere koli ugovore se morajo predložiti pisno z uporabo obrazca v slovenskem in  angleškem jeziku in morajo vsebovati čim bolj natančne informacije o obstoju proizvodnje zadevnega ali podobnega izdelka v EU in imena proizvajalcev, ki bi lahko dobavili te izdelke. Te informacije se pošljejo sočasno Komisiji in vsem državam članicam.
Zgornji kriteriji se uporabljajo tudi za že obstoječe opustitve. Če se komisiji zdi potrebno, lahko zahteva predložitev novega zahtevka z navedbo količin, uvoženih v okviru obstoječe opustitve. Ugovori nadaljevanju tarifne opustitve morajo biti za zadevno obdobje izraženi najkasneje na prvem sestanku skupine za “gospodarsko-tarifna vprašanja” ali pisno na pobudo služb Komisije.

Zavrnjeni zahtevki
Zahtevki za opustitve, ki jih Komisija ni sprejela kot predlog Svetu, se lahko ponovno proučijo samo, če vsebujejo nove elemente, ki so pomembni za sprejem (npr. bistvene dopolnilne informacije, ugovor države članice, ki je bil ali bo v kratkem umaknjen).
VIR: Izvozno okno

Splošni sistem preferencialov (GSP)

Uradnem listu EU, L št. 303 z dne 31. oktobra 2012, je bila objavljena nova uredba o splošnem sistemu preferencialov (v nadaljevanju »nova uredba o GSP«), ki se je začela uporabljati 1. januarja 2014.

Ugodnosti so izgubile Savdska Arabija, Kuvajt, Bahrajn, Katar, Združeni Arabski Emirati, Oman, Brunei, Makao, Belorusija, Kazahstan, Rusija Argentina, Brazilija, Kuba, Urugvaj, Venezuela, Libija, Malezija, Gabon in Palau; od 22. februarja 2014 dalje tudi Azerbajdžan in Iran; od 1. januarja 2015 dalje pa tudi Ekvador, Kitajska, Maldivi in Tajska.

GSP je namenjen spodbujanju uvoza iz držav v razvoju, saj omogoča popolno ali delno oprostitev plačila carinskih dajatev pri uvozu izdelkov po poreklu iz določenih držav v razvoju v EU. Uredba je nadomestila  Uredbo Sveta (ES) št. 732/2008, podaljšano z Uredbo št. 512/2011, ki je veljala do 31. decembra 2013.

Posamezne določbe nove uredbe o GSP so bile dopolnjene oziroma spremenjene, in sicer:

V postopku sprejemanja je še  predlog Delegirane uredbe o spremembi Priloge III uredbe, s katero se bo dopolnil seznam držav, ki so upravilčene do GSP+ (na seznam naj bi se dodale Gvatemala, Panama in Salvador).

Katere režime predvideva nova uredba o GSP?

Tako kot stara tudi nova uredba o GSP za države v razvoju predvideva tri režime – splošni režim, posebni spodbujevalni režim za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (t.i. GSP+) in posebni spodbujevalni režim za najmanj razvite države (t.i. EBA – Everything but Arms).

V okviru splošnega režima so za izdelke, navedene v Prilogi V uredbe o GSP, carinske dajatve pri uvozu v EU znižane (za proizvode, ki so v navedeni prilogi opredeljeni kot občutljivi) ali ukinjene (za proizvode, ki so v navedeni prilogi opredeljeni kot neobčutljivi). Do tega režima so upravičene države, ki so navedene v Prilogi II uredbe o GSP, razen držav, ki so hkrati navedene tudi v Prilogah III in IV uredbe o GSP (slednje so upravičene do dodatnih ugodnosti v okviru GSP+ oziroma EBA).

V okviru GSP+ so za izdelke, navedene v Prilogi IX uredbe o GSP (proizvodi iz priloge V + nekaj dodatnih proizvodov), carinske dajatve pri uvozu v EU ukinjene. Do tega režima so upravičene države,  ki so ratificirale in izvajajo mednarodne konvencije s področja človekovih pravic, pravic delavcev, varstva okolja in načel upravljanja. GSP+ se lahko odobri samo državam v razvoju, ki se štejejo za t.i. ranljive. Za takšne se štejejo države z nizkim delež v uvozu v EU (manj kot 2 % delež v uvozu v okviru GSP) in katerih izvoz v EU ni v zadostni meri diverzificiran. Do tega režima so tako upravičene države, ki so navedene v Prilogi III uredbe o GSP.

V okviru EBA režima so za najmanj razvite države, ki so navedene v Prilogi IV uredbe o GSP, carinske dajatve pri uvozu v EU ukinjene za vse proizvode, razen za orožje in streliva.

Katere države so upravičene do GSP?

V primerjavi s staro uredbo nova uredba o GSP predvideva manjše število držav upravičenk do GSP.

Število držav upravičenk se zmanjša na 90 držav. EU z novo shemo podpira države v razvoju, ki to najbolj potrebujejo, še posebej pa tiste, ki so zavezane k spoštovanju temeljnih konvencij ZN/ILO o človekovih pravicah in pravicah delavcev ter konvencij, povezanih z okoljem in načeli upravljanja. Do ugodnosti je tako še naprej upravičenih 49 najmanj razvitih držav in 41 držav v razvoju, ki po merilih Svetovne banke dosegajo nizek oziroma nižji srednji dohodek na prebivalca.

Upravičenke do posebnega spodbujevalnega režima za najmanj razvite države (EBA – Everything but Arms), ki omogoča prost uvoz proizvodov po poreklu iz teh držav, razen za orožje, v EU, ostajajo nespremenjene in bodo še naprej (49):

  • 9 v Aziji: Afganistan, Bangladeš, Butan, Kambodža, Laos, Burma/Mjanmar, Nepal, Vzhodni Timor in Jemen;
  • 34 v Afriki: Angola, Burkina Faso, Burundi, Benin, Čad, Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika, Džibuti, Eritreja, Etiopija, Gambija, Gvineja, Ekvatorialna Gvineja, Gvineja Bissau, Komori, Liberija, Lesoto, Madagaskar, Mali, Mavretanija, Malavi, Mozambik, Niger, Ruanda, Sudan, Južni Sudan, Sierra Leone, Senegal, Somalija, Sao Tome in Principe, Togo, Tanzanija, Uganda in Zambija;
  • 5 v Tihem oceanu: Kiribati, Samoa, Salomonovi otoki, Tuvalu in Vanuatu;
  • 1 v Karibih: Haiti.

Upravičenke z nižjim oziroma nižjim srednjim dohodkom na prebivalca, ki so upravičene bodisi do splošnega režima ali posebnega režima za trajnostni razvoj in dobro upravljanje – t.i. GSP+, so (41):

  • 8 v Vzhodni Evropi: Armenija, Azerbajdžan (upravičen do GSP do 21.2.2014), Gruzija, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan;
  • 3 na Bližnjem Vzhodu: Iran (upravičen do GSP do 21.2.2014), Irak, Sirija;
  • 10 v Aziji: Indija, Indonezija, Kitajska*, MongolijaPakistan, Filipini, Šrilanka, Tajska*, Vietnam; Maldivi*:
  • 3 v Afriki: Republika Kongo, Nigerija, Zelenortski otoki;
  • 11 v srednji in južni Ameriki: BolivijaEkvador*, Gvatemala**, Honduras**, Kolumbija**, Kostarika**, Nikaragva**, Panama**, ParagvajPeru**, Salvador**;
  • 6 v Tihem oceanu: Cookovi otoki, Marshallovi otoki, Mikronezija, Nauru, Niue, Tonga.

Legenda opomb:

* Država od 1. januarja 2015 dalje ne bo več upravičena do GSP;  deležniki lahko na spletni strani Svetovne banke spremljajo višino GDP na prebivalca.

** Po izteku 2-letnega prehodnega obdobja od (začasne) uveljavitve sporazuma o prosti trgovini bo država izgubila GSP ugodnosti. Sporazum s Perujem je začel veljati 1.3.2013, s Kolumbijo, Hondurasom, Nikaragvo in Panamo 1.8.2013, s Kostariko in Salvadorjem 1.10.2013 in z Gvatemalo 1.12.2013.

_________ država je upravičena do GSP+; za Gvatemalo, Panamo in Salvador so še v teku so postopki za odobritev GSP+.

Katere države niso več upravičene do GSP?

  • 8 držav z visokim dohodkom na prebivalca: Savdska Arabija, Kuvajt, Bahrajn, Katar, Združeni Arabski Emirati, Oman, Brunei in Makao;
  • 12 držav z višjim srednjim dohodkom na prebivalca: Belorusija, Kazahstan, Rusija Argentina, Brazilija, Kuba, Urugvaj, Venezuela, Libija, Malezija, Gabon in Palau; od 22. februarja 2014 dalje tudi Azerbajdžan in Iran; od 1. januarja 2015 dalje pa tudi Ekvador, Kitajska, Maldivi in Tajska.
  • 33 čezmorskih držav oz. teritorijev, pretežno območja EU z lastno uredbo o tržnem dostopu (praktično GSP reforma nanje nima vpliva);
  • 34 držav, ki imajo z EU sklenjen sporazum o prosti trgovini ali uživajo ugodnosti avtonomnega trgovinskega režima EU: 6 Evro-mediteranskih držav (Alžirija, Egipt, Jordanija, Libanon, Maroko, Tunizija), Mehika, Južna Afrika, 14 Karibskih držav (CARIFORUM), 3 države JV Afrike (Sejšeli, Mauritius in Zimbabve), 1 država v Tihem oceanu (Papua Nova Gvineja) in 8 afriških držav, za katere velja ločena uredba o tržnem dostopu (Slonokoščena obala, Gana, Kamerun, Kenija, Namibija, Bocvana, Svazi, Fidži).

Širitev seznama proizvodov, ki so upravičeni do GSP

V primerjavi s staro uredbo se je z novo uredbo o GSP razširil seznam proizvodov, za katere so carinske dajatve ukinjene, določeni proizvodi pa so se prekvalificirali iz »občutljivih« v »neobčutljive«, torej so zanje carinske dajatve ukinjene.

Določene skupine proizvodov (GSP oddelki, navedeni v prvem stolpcu Priloge V) po poreklu iz določenih držav v razvoju pa zaradi doseganja določene ravni konkurenčnosti (merjene z deležem uvoza v okviru GSP) niso več upravičene do splošnega režima v okviru GSP. Za države, ki so upravičene do GSP+, mehanizem izločitve ne velja. Seznam takšnih proizvodov se bo posodabljal vsake tri leta. Od 1. januarja 2014 je veljaven seznam, določen z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1213/2012:

GSP upravičenka GSP oddelki, navedeni v prvem stolpcu Priloge V
Kitajska 1a, 1b, 2b, 2c, 2d, 4b, 6a, 6b, 7a, 7b, 8a, 8b, 9a, 9b, 11a, 11b, 12a, 12b, 13, 14, 15a, 15b, 16, 17a, 17b, 18, 20
Kostarika (do uveljavitve GSP+) 2b
Ekvador (do uveljavitve GSP+) 2a, 4a
Indija 5, 6a, 6b, 8a, 11a, 17b
Indonezija 1a, 3, 6b
Nigerija 8a
Ukrajina 17a
Tajska 4a, 4b, 14

Veljavnost uredbe o GSP

Uredba o GSP je sprejeta za obdobje 10-ih let in bo veljala do 31. decembra 2023. V tem obdobju se bo redno posodabljal seznam držav upravičenk do GSP ob upoštevanju podatkov o bruto domačem dohodku na prebivalca, sklepanja novih sporazumov o prosti trgovini med EU in državami upravičenkami ter izpolnjevanja pogojev za upravičenost do GSP+. Vsake tri leta se bo preveril seznam proizvodov, za katere določene države na podlagi deleža v GSP uvozu do GSP niso več upravičene (ti. gradacija). Spremembe bodo uveljavljene z izvedbeno oziroma delegiranimi uredbami Evropske komisije.

VIR: Izvozno okno

Protidamping, subvencije in zaščitni ukrepi

Zaščita proizvajalcev – višje uvozne dajatve

Za pomoč malim in srednjim podjetjem, ki se soočajo z nelojalno trgovinsko prakso tretjih držav in bi želela vložiti protidampinško ali protisubvencijsko pritožbo, je Evropska komisija odprla posebno točko za pomoč:
trade-defence-sme-helpdesk@ec.europa.eu
Tel.: +32-2 2 97 44 83
Fax: +32-2 2 95 65 05

Med ukrepe trgovinske zaščite uvršemo:


Protidampinški ukrepi

Protidampinški ukrepi so oblikovani z namenom odpravljanja posledic dampinga, ki je ena od najpogostejših oblik nelojalne trgovinske prakse. O dampingu govorimo takrat, ko proizvajalci iz držav, ki niso članice EU, izvažajo in prodajajo svoje blago v EU po ceni, ki je nižja od normalne vrednosti (običajno od prodajne cene ali stroškov proizvodnje) na njihovem domačem trgu. Posebne določbe veljajo za proizvode s poreklom v državah, ki za potrebe protidampinških preiskav nimajo priznanega statusa tržnega gospodarstva.
Naloga Evropske komisije (v nadaljevanju EK) je, da izvede preiskavo o domnevnem dampingu, ki naj bi ga izvajali proizvajalci izvozniki iz držav, ki niso članice EU. EK običajno začne preiskavo po prejemu ustrezne pritožbe s strani proizvajalcev zadevnega proizvoda v Skupnosti; lahko pa jo začne tudi samoiniciativno.
POMEMBNO! Evropska komisija sprejema le tiste pritožbe, ki so podprte s strani proizvajalcev, ki predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje določenega izdelka v EU, in ki jim hkrati ne nasprotuje večji delež proizvajalcev zadevnega izdelka v EU, kot je delež vlagateljev pritožbe. Zato naj se potencialni vlagatelji pritožbe (proizvodna podjetja, industrijska združenja) še pred pripravo pritožbe povežejo s proizvajalci v drugih državah članicah EU (preko industrijskih združenj, pravnih svetovalcev ali konzultantskih podjetij) ter si pridobijo njihovo podporo.

Protidampinški postopek:   

  1. vložitev pisne pritožbe proizvajalcev zadevnega izdelka v Skupnosti pri EK
  2. EK v 45 dneh po prejemu ustrezne pritožbe (vsebovati mora dokaze o dampinškem uvozu proizvajalcev izvoznikov iz držav, ki niso članice EU, ter dokaze, da ta uvoz povzroča škodo industriji v Skupnosti) v Uradnem listu EU v seriji C objavi obvestilo o začetku preiskave (POZOR:določene so pravice in dolžnosti zainteresiranih strank (proizvajalcev izvoznikov iz zadevnih držav, uvoznikov, uporabnikov in proizvajalcev v EU) ter roki za sodelovanje v preiskavi) in s tem začne preiskavo (Kronološki pregled objav)
  3. najkasneje 9 mesecev po začetku preiskave EK uvede začasne protidampinške dajatve ali pa nadaljuje s preiskavo (odvisno od začasnih ugotovitev)
  4. najkasneje 15 mesecev po začetku preiskave EK uvede dokončne protidampinške dajatve ali pa zaključi postopek brez uvedbe dajatev
    Ponazoritev poteka protidampinške preiskave

POMEMBNO! Nesodelovanje strank v preiskavi običajno vodi do uvedbe ukrepov, ki so višji od tistih, ki veljajo za stranke, ki so sodelovale v postopku

V preiskavi EK proučuje, če so izpolnjeni štirje pogoji za uvedbo protidampinških ukrepov, in sicer če:
  1. proizvajalci izvozniki iz zadevnih držav uvažajo zadevne izdelke po dampinških cenah
  2. je industrija v Skupnosti utrpela znatno škodo (ki se kaže kot npr. izguba tržnega deleža ali znižanje cen proizvajalcev)
  3. obstaja vzročna zveza (omenjeno škodo povzroča dampinški uvoz)
  4. uvedba ukrepov ni v nasprotju z gospodarskim interesom EU
 
Protidampinški ukrepi so običajno uvedeni v obliki dajatve “ad valorem”, lahko pa tudi v obliki posebne dajatve ali cenovne zaveze (proizvajalec izvoznik se zaveže, da bo prodajal po določeni minimalni ceni). Dajatve plača uvoznik v EU, poberejo jih pa nacionalni carinska organi držav članic EU.
Trajanje ukrepov:
Protidampinški ukrepi trajajo 5 let, v kolikor ni začet pregled zaradi izteka ukrepov (expiry review) na osnovi zahteve proizvajalcev v Skupnosti, ki jo morajo vložiti najmanj 3 mesece pred iztekom ukrepov. V omenjenem pregledu mora EK ugotoviti, ali obstaja verjetnost nadaljevanja oz. ponovnega pojava dampinga in škode, če bi ukrepi prenehali veljati. Na osnovi ugotovitev tega pregleda, ki traja 12 oziroma največ 15 mesecev, so ukrepi lahko podaljšani za nadaljnjih 5 let.
Spremembe že uvedenih ukrepov:
Proizvajalci izvozniki, uvozniki, proizvajalci v EU ali posamezna država članica imajo pravico do vložitve zahtevka za določene vrste pregledov obstoječih ukrepov (reviews), v kolikor imajo dokaze, da so se tržne okoliščine znatno spremenile oziroma da ukrepi niso ustrezni ali pa niso več potrebni.
POMEMBNO! Uvozniki imajo možnost zahtevati vračilo že plačanih protidampinških dajatev, kadar menijo, da je bila dampinška stopnja, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odpravljena ali znižana na raven, ki je pod ravnijo veljavne dajatve,  pri tem pa bodo morali zagotoviti polno sodelovanje izvoznika proizvajalca. Do vloge zahtevka za povračilo protidampinških dajatev niso upravičeni uvozniki, ki bi to želeli iz drugih razlogov: npr. nepravilna uvrstitev blaga, nepravilno deklariranje porekla blaga, proceduralne napake …
Upravičenost do povračila dajatev se ugotavlja v preiskavi, ki jo izvaja Evropska komisija. Uvoznik lahko zahtevek za povračilo vloži najkasneje v šestih mesecih po datumu določitve protidampinških dajatev, ki jih je bilo treba plačati za blago. Uvoznik lahko pošlje zahtevek za več transakcij skupaj.

Podjetja lahko dobijo več informacij o pogojih, postopku vložitve zahtevka in poteku preiskave glede povračila protidampinških dajatev v Obvestilu Evropske komisije glede vračila protidampinških dajatev (št. 2014/C 164/09). 

 

Podjetja pošljejo zahtevek za povračilo protidampinških dajatev, pripravljen v skladu s smernicami, navedenimi v Obvestilu Evropske komisije glede vračila protidampinških dajatev, pisno na naslov:

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
Direktorat za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo
Sektor za trgovinsko politiko
Kotnikova ulica 5
1000 Ljubljana

Tel.: 01 400 36 27

Fax: 01 400 36 11 

Opomba:
Vloga za povračilo protidampinških dajatev mora biti izpolnjena v enem od uradnih jezikov Skupnosti. Z namenom, da bi se vloga hitreje obravnavala, Evropska komisija priporoča, da se jo pošlje tudi v enem od delovnih jezikov Skupnosti (npr. angleščini, nemščini, francoščini).

Koristne povezave: 

Protisubvencijski oz. izravnalni ukrepi

Enako kot v primeru protidampinških ukrepov morajo biti za uvedbo izravnalnih ukrepov izpolnjeni 4 pogoji:
  • obstoj specifične subvencije (npr. izvozne subvencije ali subvencije, ki se nanašajo le na določeno podjetje ali industrijo),  
  • obstoječa ali grozeča znatna škoda,
  • vzročna zveza,
  • uvedba izravnalnega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom Skupnosti.

Kronološki pregled objav

Zakonska podlaga:

Zaščitni ukrepi

V primeru zaščitnih ukrepov ne gre za boj proti učinkom nelojalne trgovinske prakse tretjih držav, temveč se uporabljajo v posebnih okoliščinah, ko se pojavi nenadno in znatno povečanje uvoza, ki povzroča ali grozi, da bo povzročil resno škodo industriji v Skupnosti.
Uvedejo se le pod pogojem, če preiskave uvoznih trendov in cen, škode, vzročne povezave in interesa Skupnosti vodijo do pozitivnih ugotovitev.

Posebnosti zaščitnih ukrepov:
Uporabljajo se le izjemoma, v omejenem časovnem obdobju in na osnovi “erga omnes” (kar pomeni, da veljajo za uvoz iz vseh držav). Industrija Skupnosti ne more vložiti pritožbe neposredno, tako kot v primeru protidampinških in izravnalnih ukrepov, temveč jo vloži država članica. Ukrepi imajo lahko obliko dajatev ali kvot.

Zakonska podlaga:
Področje zaščitnih ukrepov urejata Uredba Sveta (ES) št. 3285/94 s spremembami in Uredba Sveta (ES) št. 519/94 s spremembami.

Posebni zaščitni mehanizem za uvoz izdelkov s poreklom iz Kitajske (TPSSM) pa ureja

Ukrepi tretjih držav proti EU oz. posameznim članicam EU

EU je kot vodilna svetovna izvoznica pogosto predmet preiskav v zvezi z morebitno uvedbo ukrepov trgovinske zaščite s strani držav, ki niso članice EU, katerih ukrepi pa niso vedno skladni s pravili WTO. Neupravičeni ukrepi trgovinske zaščite na nepošten način ovirajo prost dostop evropskim izvoznikom na svetovne trge, zato si Evropska komisija prizadeva v čim večji meri pomagati prizadetim izvoznikom in tako minimalizirati negativne učinke ukrepov.

Ko začne tretja država novo preiskavo ali odpre ponovni pregled obstoječega ukrepa, imajo izvozniki, ki jih določen ukrep prizadene, določene pravice in dolžnosti.

V postopkih, ki jih uvajajo tretje države, so v večini primerov neposredno udeležena podjetja, v primeru protisubvencij pa tudi države članice EU. Evropska komisija nudi v takšnih primerih podporo izvoznikom in državam članicam, ki so prizadete z ukrepom. Poudariti je treba, da tako Evropska komisija kot tudi odgovorni organi v državah članicah ne morejo nadomestiti izvoznikovega odvetnika, ki mu dejansko pomaga braniti primer.

                                                                                                                                                                                                                                                                  VIR: Izvozno okno

Izvoz blaga z dvojno rabo

Blago z dvojno rabo

Slovenija je kot članica EU zavezana k neposrednemu izvajanju zakonodaje Evropske Unije, ki je na področju blaga z dvojno rabo podana z Uredbo Sveta (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredništva in tranzita blaga z dvojno rabo (v nadaljnjem besedilu Uredba 428/2009/ES). Navedena uredba v celoti prenavlja predhodno Uredbo Sveta 1334/2000/ES, razširja nadzor in vsebuje tudi seznam nadziranega blaga v Prilogi I. Od njenega sprejetja sta bili sprejeti še dve uredbi, ki to uredbo posodabljata, zato  se v nadaljnjem besedilu z okrajšavo Uredba 428/2009/ES nanašamo na spremenjeno in posodobljeno uredbo.

24. decembra 2015 je bila v uradnem listu Evropske unije L 340  objavljena Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/2420 z dne 12. oktobra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (v nadaljevanju Uredba 2420/2015/EU). Uredba 2420/2015/EU posodablja seznam blaga z dvojno rabo v Prilogi I Uredbe 428/2009/ES in je stopila v veljavo 25.12.2015.

Uredba 428/2009/ES z vsemi spremembami je neposredno zavezujoča za Slovenijo.

Za izvajanje sistema nadzora izvoza sta bila na nacionalni ravni  sprejeta tudi:

na podlagi katerih je omogočena tudi izdaja mednarodnega uvoznega potrdila za blago z dvojno rabo ter potrdila o dostavi blaga z dvojno rabo. Določeni so tudi pristojni organi, postopki in sankcije za kršitve.

V skladu z Uredbo 428/2009/ES mora vsaka fizična ali pravna oseba za izvoz in posredovanje blaga, naštetega v Prilogi I k Uredbi 428/2009/ES  in za prenos blaga znotraj Skupnosti za  blago iz Priloge IV k Uredbi 428/2009/ES, pridobiti dovoljenje. Prav tako velja obveza dovoljenja za blago z dvojno rabo iz seznama v Prilogi I pri nudenju posredniških storitev pod določenimi pogoji.  Tranzit  blaga z dvojno rabo, ki ne izhaja iz EU,  iz seznama v Prilogi I pa je pod določenimi pogoji lahko tudi prepovedan.

V skladu z Zakonom in v povezavi s Skupnimi ukrepi Sveta za nadzor tehnične pomoči v zvezi z nekaterimi vrstami vojaške uporabe (2000/401/SVZP) je potrebno tudi dovoljenje za nudenje tehnične pomoči za blago z dvojno rabo iz Priloge I pod določenimi pogoji.

Blago z dvojno rabo, ki ni na seznamu v Prilogi I, pa lahko zapade pod obvezo dovoljenja pri izvozu, če so izpolnjeni pogoji iz 4. člena Uredbe 428/2009/ES.

Olajšave pri izvozu

Za izvoz blaga iz Priloge I, razen blaga iz Dela 2 Priloge I, velja splošno izvozno dovoljenje Unije za izvoz v Avstralijo, Kanado, Japonsko, Novo Zelandijo, Norveško, Švico in ZDA. Za izvoz tega blaga v navedene države ni potrebno pridobiti izvoznega dovoljenja.

Z Uredbo (EU) št. 1232/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo  je EU dodala nova  splošna izvozna dovoljenja, ki že  dovoljujejo izvoz določenega blaga z dvojno rabo iz Priloge I v določene namembne države.  Izvozniki, ki bodo uporabili ta dovoljenja, morajo izpolnjevati pogoje, ki so pri vsakem od splošnih izvoznih dovoljenj navedeni v delu 3.

Skupaj z obstoječim  splošnim izvoznim dovoljenjem EU001 iz osnovne Uredbe 428/2009/ES je zdaj na voljo šest:

EU001 – izvoz v Avstralijo, Kanado, Japonsko, Novo Zelandijo, Norveško, Švico (vključno z Lihtenštajnom) in Združene države Amerike

EU002 – izvoz določenega blaga z dvojno rabo v nekatere države

EU003 – izvoz po popravilu / zamenjavi

EU004 – začasni izvoz za razstave ali sejme

EU005 – telekomunikacije

EU006 – kemikalije

VIR:Izvozno okno

DAVČNO PRAVO EU

REGISTRI EU